Študentski pogled na kreativno delavnico - intervju

Na vprašanje "Kako iz konvergence narediti posel?" je v okviru četrtkove delavnice na Teleinfosu skušalo odgovoriti pet študentskih skupin. "Iskratel želi s tovrstnim prizadevanjem pokazati, da je interdisciplinarno timsko delo ključ za uspeh podjetij," je takrat študentske projekte komentiral vodja delavnice Aljoša Rojec, Iskratel. Delavnica pa naj bi koristila predvsem študentom, zato smo jih povprašali tudi po njihovem mnenju. Pogovarjali smo se z Robertom Korberjem, študentom Ekonomske fakultete, Ireno Battelino in Andrejem Kobalom, študentoma Fakultete za elektrotehniko iz Ljubljane.

Organizator je od vas želel, da v enem dnevu oblikujete idejo, poslovni načrt in predstavitev projekta. Delo je potekalo v skupinah po pet študentov različnih smeri: tehniške, ekonomske in družboslovne. Kaj menite sami o tovrstnih kreativnih delavnicah?

Andrej: Prepričan sem, da so tovrstne delavnice izjemno dobrodošla oblika dodatnega izobraževanja in priložnost za izmenjavo mnenj za vse sodelujoče ter precej zanimiva zamisel popularizacije informacijskih tehnologij in njihovega študija med mladimi.

Robert: Menim, da so koristne. Takšnih del je premalo. Kar pridobimo je sodelovanje z različnimi strokami. To pa je v bistvu naše prihodnje delo v stroki. Na kreativni delavnici sem se naučil toliko v tako kratkem času, za kolikor bi sicer porabil veliko več časa.

Irena: Premalo jih je. To je bila moja prva. Zdaj sem že v tretjem letniku, pa sem prvič sodelovala z ljudmi iz drugih smeri. Delali smo skupaj in smo se kar morali nekako zmenit: kaj in kako bomo delali.

Ste se vsi takšnega projekta udeležili prvič" Zanima me predvsem zakaj in tudi kako?

Andrej: Takega projekta sem se udeležil prvič, saj v preteklosti nisem nikoli zasledil organizacije kakršnekoli sorodne delavnice, namenjene tako študentov tehniških kot tudi ekonomskih in družboslovnih fakultet. Odločitev o sodelovanju sprva sicer ni bila prav nič lahka, saj podrobnejše vsebine delavnice nisem poznal, kasneje pa sem se vendarle odločil za sodelovanje, saj sem želel preizkusiti svoje sposobnosti pri delu v projektni skupini, sestavljeni iz precej različnih izobrazbenih profilov.

Robert: Ne, nikakor ne. Udeležim se, kolikor se le da. Za včerajšnjo pa sem se prijavil pri asistentki in so oni naredili izbor osmih, ki smo prišli sem.

Irena: Zakaj" Zanimalo me je, kako to zgleda in predvsem zato, da malo preizkusim tudi sebe, koliko in kaj znam.

Sodelovali ste s študenti različnih fakultet. Spoznali ste se šele v četrtek zjutraj. Kakšni so bili odnosi v skupinah?

Robert: V skupini sem bil še z dvema iz elektrotehniške fakultete, fant je bil iz mariborske, dekle pa iz ljubljanske univerze. Z nami pa je bila še komunikologinja Fakultete za družbene vede. Sodelovanje je bilo super. Določili smo področja, ki jih vsak od nas najbolje pozna: prva dva sta poskrbela za tehnološki vidik, s kolegico iz FDV-ja pa sva poskrbela za trženje. Jaz sem še vse skupaj predstavil z makroekonomskega vidika.

Irena: Se strinjam z Robertom. Bilo je sicer zelo zabavno, pa tudi precej težko, saj imamo popolnoma drugačne poglede na stvari.

Kateri je bil vaš projekt? Kako ste prišli do ideje, naredili poslovni načrt in se pripravili na predstavitev? Kaj vam je bilo najtežje?

Andrej: Naš projekt je poskušal prikazati uporabo dostopovne tehnologij ADSL v medicini, kjer bi omenjeno tehnologijo lahko s pridom izkoriščali za relativno hiter in poceni prenos biomedicinskih podatkov med diagnostičnimi centri in klinikami. Do ideje smo prišli po precej dolgotrajnem in napornem posvetovanju vseh članov projektne skupine, v katerem je vsak od nas predlagal nekaj idej, med katerimi smo se v nadaljevanju odločali. Največ težav smo pri tem imeli predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj s področja organizacije dela, saj omenjenega "brainstorminga" ni vodil oziroma usmerjal nihče izmed nas, tako da so si bile ideje med seboj sprva zelo različne. Poslovni načrt smo ustvarjali ob tehtanju prednosti in slabosti omenjene rešitve za ciljno skupino uporabnikov in si pri tem v veliki meri pomagali z razpoložljivimi informacijami na svetovnem spletu ter lastnimi izkušnjami pri trženju.

Robert: Z Ireno sva bila v skupini, ki je pripravila projekt "Kako uporabiti informacijske in telekomunikacijske tehnologije pri izobraževanju"". Začeli smo s prikazom padanja cen informacijske tehnologije in pomenom interneta kot glavnega medija pri e-izobraževanju. Padanje cen te tehnologije pa pomeni, da bo ta vedno bolj dostopna ciljnim skupinam. Tako smo določili ciljne skupine, prednosti ipd. Študenta tehniških fakultet pa sta pokazala, s kakšnimi tehnologijami bi vse to omogočili. Poudarek dela je bil na prikazu koristi ciljnih skupin od e-izobraževanja. Najtežja pa je bila verjetno časovna omejitev. Spustili smo se pregloboko v projekt in potem reducirali zbrano.

Irena: najtežje je bilo uskladiti količino podatkov. Z moje strani je bila stvar zelo tehnična. Težko smo se uskladili kako in kaj predstaviti.

Pa ste se kaj naučili od kolegov družboslovcev, ekonomistov, tehnikov in ali vam sedanja oblika študija že popolnoma ustreza?

Andrej: Sedanja oblika univerzitetnega študija elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani se mi zdi le deloma ustrezna. Čeprav je v okviru dosedanjega študija pridobljeno znanje s strokovnega stališča povsem ustrezno in vsebuje najnovejša spoznanja s področja teorije in prakse, pa je za današnje razmere izrazito nezadovoljivo znanje s področja ekonomije in organizacije dela ter ravnanja z ljudmi. Ob primerjavi načina razmišljanja s kolegi iz ekonomskih in družboslovnih fakultet sem spoznal, da za razvoj in trženje novih storitev nikakor ne zadostuje izrazito inženirski način razmišljanja, saj je ta v veliki večini primerov zaradi poznavanja prednosti in slabosti razpoložljive tehnologije in možnosti implementacije že v začetku obsojen na propad.

Robert: Jaz sem se na svoji fakulteti odločil za informacijsko smer, tako da zajema moj študij malce večji spekter in imam srečo, da imamo veliko podobnih skupinskih projektov. V včerajšnjem sodelovanju pa sem se naučil komunicirati z drugimi strokami in kako je treba delati kompromise.

Irena: Jaz sem na smeri telekomunikacije edino dekle. To, da je interdisciplinarnega študija pri nas premalo, pa je že splošno znano. Ampak mislim, da se že nekaj dela na tem. Včeraj sem se naučila marsikaj: predvsem kako ti (tj. netehniške stroke) ljudje razmišljajo. Popolnoma drugače od mene! Veliko več mislijo na ljudi, tj. uporabnike.

Zmagal je projekt Andrejeve skupine, ki jo je Iskratel obdaril z najnovejšimi DVD predvajalniki. Tudi ostali ste dobili tolažilne nagrade. Pričakujete še kakšne rezultate od dogodka (mogoče štipendijo, zaposlitev ipd.)?

Andrej: Moja pričakovanja od kreativne delavnice v tem smislu že od samega začetka nikakor niso bila visoka, saj predstavljajo kreativne delavnice tega tipa v gospodarstvu in industriji še nedvomno premalo uveljavljen način selekcije kadrov. Bo pa najverjetneje že v bližnji prihodnosti sodelovanje in uspeh na takih delavnicah pomembna odskočna deska.

Robert: V bistvu ne vem. Mogoče.

Irena: Ne. Imam že oboje. V mojem poslu ni brezposelnosti. Korist pa bo gotovo poznanstvo s temi ljudmi, mislim mentorji in organizatorji.

Kaj pa menite o prizadevanju podjetja Iskratel za izobraževanje kadrov v interdisciplinarnem študiju in prireditvi Teleinfos nasploh?

Andrej: Prizadevanja Iskratela in organizatorjev prireditve Teleinfos 2001 za izobraževanje kadrov v interdisciplinarnem študiju se jim bodo dolgoročno nedvomno obrestovala, saj so zahteve, ki jih pred današnje inženirje polagajo čedalje hitreje razvijajoče se tehnologije in čedalje večje zahteve uporabnikov, precej drugačne od zahtev iz preteklih desetletij. Še zdaleč pa njihova prizadevanja danes ne zadoščajo. Bodočim strokovnjakom z vseh področij bi bilo po mojem mnenju potrebno ideje o medsebojnem spoštovanju in pripravljenostjo do sodelovanja privzgojiti že v okviru rednega študija, za kar pa bi bilo potrebno korenito spremeniti marsikateri učni program in dodatno izobraziti marsikaterega visokošolskega predavatelja.

Robert: Sem zelo vesel, da se je podjetje za to odločilo, si vzelo čas, priskrbelo mentorje," Za njih pa je verjetno dobro, da so nas, študente spoznali takorekoč v akciji, saj mi vendar predstavljamo njihov bodoči kader.

Irena: Krasno. Prišla sem zaradi zabave, ne tekmovanja. Prepričana sem, da je nagrado dobila tista skupina, kjer so znali najbolje sodelovati. Na Teleinfosu pa nisem še ničesar videla, saj sem bila včeraj cel dan v pripravi projekta. Zdaj si bom vzela čas za ogled, dvomim pa, da je kaj veliko novega zame, saj sem več ali manj vedno v stiku s telekomunikacijami.

Mirjana Martinovič